Kako lepo je, če lahko v življenju počneš to kar te veseli. Da pa do tega prideš, je potrebno kar nekaj garanja in odrekanja. Poznam prijatelja, ki mu je to uspelo. V drugi polovici življenja se je končno prepustil svojim sanjam, izdelavi majhnih modelčkov iz raznih materialov, od lesa, stekla do kovine. Omislil si je majhno prodajano hiško na kolesih, ki jo seli po raznih mestih, po raznih sejmih in tako prodaja svoje izdelke. Ne za preživetje, denarja za to je nabral dovolj, to počne za dušo.
V poletnih mesecih pa je tradicionalno postavljen v našem mandraču na morju. Tako imam priložnost se družiti s starim prijateljem iz otroštva. Že takrat naju je združevala skupna strast do modeliranja. Spoznala sva se pri modelarskem krožku na takratni osnovni šoli, najino prijateljstvo je staro že skoraj pol stoletja. Še danes ne more pozabiti, da sem mu speljal prvo mesto na občinskem tekmovanju v modeliranju. Moja gusarska ladja je bila res dodelana do najmanjše podrobnosti, pravzaprav sem ga premagal samo zaradi tega, ker sem imel na ladji postavljene še figurice, maketa njegovega sibirskega vlaka pa je bila brez njih. Še danes svoje izdelke izdeluje ročno, brez pomoči napredene tehnologije kot so 3d tiskalniki za 3d modeliranje.
Njegove oči pešajo, roke tudi niso več tako precizne. Že večkrat sem mu omenil 3d modeliranje, zakaj ne začne uporabljati tehnologije, če je že na voljo. Pa me kaj hitro postavi na realna tla. 3d modeliranje ni zanj. Zanj je poanta vsega uživanje in veselje ob ročni izdelavi. Uživa, ko izpod njegovih prstov zraste maketa vesoljskega raketoplana ali pa maketa stare gusarske ladje. Ni ga lepšega občutka, ko potem opzauješ svoj izdelek. 3d modeliranje pa je hladno, brez čustev, brez spretnosti. Na računalniku narišeš in s pomočjo 3d tiskalnika sprintaš. To mu nebi prineslo popolnoma nobenega zadovoljstva.